V razdobju takoj po vojni (1945—1960) zasledimo velik vzpon na področju izobraževanja in vzgoje gluhih. Že leta 1946 je bila ustanovljena poklicna šola za različne stroke pri ljubljanski gluhonemnici, s tem v zvezi pa tudi postopno oblikovanje Učnih delavnic — iz skromnih začetkov v letu 1948 do dobro organizirane delovne organizacije 1963. Število učencev in gojencev je rastlo, odpirali so se novi oddelki v zavodu, pričela se je tudi avdiološka vzgoja, ki je bila pred vojno nekoliko zanemarjena. Z nabavo skupinskih aparatov v petdesetih letih se odprejo nove možnosti za boljše usposabljanje gluhoneme mladine. Leta 1947 je ponovno oživelo Društvo gluhih, ki je skrbelo za svoje člane, ki so vstopali v poklic, 1960. leta pa zaživi tudi delo surdosekcije za Slovenijo.