Avtor razpravlja o nastajanju izolanske komune sredi XIII. stoletja. Od leta 1031 je bila Izola fevd samostana gospa svete Marije v Ogleju, ki je imel pravico imenovati sodno in politično oblast tj. sodnike in izvedence ter gastalda. Ker so bile vezi med mestom in fevdalcem silno krhke, je prišlo tudi v Izoli do ustanovitve mestnega arenga (1189. se prvič imenuje občina), ki je volil komunalne izvršne in upravne organe. Leta 1253 se poleg arenga imenujejo veliki in mali svet, konzuli, kar skupaj sestavlja generalni svet, komornik in notar. Poleg komunalnih oblasti obstoja še vedno fevdalna oblast, ki pa nima več skoraj nobene moči. Listina iz leta 1260 dokazuje, da se je komunalna oblast dokončno uveljavila. Gastaldu je ostala še edino dolžnost varovanja samostanskih posesti, medtem ko je sodstvo prišlo v roke sodnikov, ki sta jih volila veliki in mali svet. Tako se je Izola osvobodila oblasti samostana.