Prispevek prikazuje razvoj naše urbanistične misli, teorije in prakse od začetka stoletja do danes kot nenehno iskanje ravnotežja med mehanično racionalnim in umetniško vizionarnim. 2e v času popotresne Ljubljane so bili mestu na razpolago najboljši strokovnjaki (Sitte, Fabiani, Jager, Plečnik), česar pa mlada slovenska mestna uprava ni znala izrabita. Napetost med modernim in konzervativnim označuje tudi obdobje med obema vojnama, ko smo dobili svojo šolo za arhitekturo s prvima profesorjema — Vurnikom in Plečnikom. Pod vplivom svetovnega razvoja je tudi k nam prodrlo spoznanje, da je treba urbanizem razumeti kot metodično zajetje širšega prostorskega fenomena. Tako je vse večji obseg urbanističnega dela v povojnem času vodil k razvoju institucionaliziranega aparata, ki rešuje tekoče urbanistične naloge. Pa vseeno nimamo danes nikakršnega širšega koncepta, morda pa bi lahko imeli tistega, ki ga je pred skoro 100 leti opisal W. Morris.