Avtor poskuša nanizati nekaj domnev, kdaj so Slovenci začeli doživljati ime in obstoj Ljubljane kot zarodek svojega narodnega središča. Pobude za to so mogle biti v zgodovinskih in kulturnih dogajanjih in dejstvih, kakor je bila že »Velika Kranjska« okrog 1. 1000, ustanovitev ljubljanske škofije 1461, protestantska Cerkev slovenskega jezika v 16. stoletju, Academia operosorum 1693 do 1729, francoske Ilirske province 1809 do 1813, avstrijsko Kraljestvo Ilirija, Prešernove Poezije in predvsem gibanje za Zedinjeno Slovenijo 1848 do 1918.