Boj proti ognjenim zubljem seje začel s stalno naselitvijo in graditvijo prebivališč - sprva kot samopomoč, ki
je prerasla v organizirano gasilstvo (najprej v okviru okraja in nato občine), temu pa se je pridružilo tudi protipožarno
varstvo.
Da bi država poskrbela za organizirano reševanje in gašenje, je sprejela zakonske predpise. Gasilni red,
sprejet leta 1857, je zahteval sodelovanje vseh sposobnih krajanov pri reševanju in gašenju. Predvideval je tudi
protipožarne oglede in kazni za kršilce gasilnega reda. Namerno podtikanje požara je ovrednotil kot hudodelstvo
- kazen je bila odvisna od višine škode in ogroženih človeških življenj; za požar s hudimi posledicami je bil
požigalec lahko obsojen celo na smrt.
Po sprejetju zakona o društvih leta 1867 so začela nastajati prva gasilska društva, ki so ob podpori občin
prevzela reševanje in gašenje. Celjsko Prostovoljno gasilsko društvo je bilo ustanovljeno leta 1871.
Gasilsko dejavnost kot delo organiziranih skupin je uzakonil gasilni red leta 1886. Ta je predvideval organizacijo
požarne brambe kot javne ali kot privatne ustanove, katere poglavitna naloga je bila varovanje življenja
in lastnine prebivalcev.