Leta 1952 je Zvezna uredba o strokovnih šolah uzakonila in priznala organizacijo strokovnega
šolstva, kot je bila vzpostavljena v prvih letih po drugi svetovni vojni. Priznala je dva glavna tipa
nižjih strokovnih šol: vajenske šole in strokovne šole s praktičnim poukom. Takšno ureditev je potrdil
tudi Splošni zakon o šolstvu leta 1958. Dolžnosti in pravice vajencev so bile določene z Zvezno
uredbo o vajencih leta 1952. Kljub prizadevanjem prosvetnih in političnih oblasti je bilo nižje
strokovno šolstvo v primerjavi s preostalim šolstvom zapostavljeno. To se je kazalo v nenehnih
prostorskih težavah ter pomanjkanju kvalificiranih učiteljev in učnih pripomočkov. Za izobraževanje
visokokvalificiranih delavskih kadrov so se postopoma razvile mojstrske šole. Šele v začetku
šestdesetih so nastale večje spremembe. Zaradi številnih težav in neučinkovitosti vajenskega sistema,
predvsem zaradi preslabe povezave z gospodarstvom je bil le ta odpravljen in začelo se je uvajati
poklicno izobraževanje.