Zavarovalništvo je mlajša gospodarska dejavnost, ki se je v samostojno gospodarsko panogo
razvilo šele v obdobju razvitega kapitalizma. Do 18. stoletja je zavarovalništvo poslovalo z veliko
tveganja ali pa na osnovi vzajemne pomoči in človekoljubnosti. V19. stoletju so ustanavljali velika
zavarovalna podjetja, zavarovalništvo se je povezovalo, razvil se je pozavarovalni sistem. Večje
slovenske zavarovalnice do druge svetovne vojne so bile samo tri: Slovenija (1872-85), Vzajemna
(1900-45) in Slavija (1922-46). V socialističnem obdobju so bile pomembnejše: Doz (1946-61), Zavarovalna
skupnost Slovenije s 14 regijskimi zavarovalnicami (1961-67), Zavarovalnica Sava (1967-76)
in Zavarovalna skupnost Triglav (1976-90). Vse večje zavarovalnice so poleg elementarnih zavarovanj
razvijale tudi sistem prostovoljnih življenjskih zavarovanj.
Obvezno socialno zavarovanje se je razvijalo vzporedno ob zavarovalništvu. V razmerah
gospodarskega liberalizma so se razvila mezdna razmerja brez delavske zaščite in varstva pravic.
Družba je socialne probleme odpravljala z dobrodelnostjo in kolektivno samopomočjo, ustanavljali
so delavska bolniška in podporna društva. To obdobje je trajalo do 80-ih let 19. stoletja, ko je bilo
leta 1888 uvedeno obvezno socialno zavarovanje delavcev. Vsi delavci pa niso imeli enakih pravic,
ugodnosti in zaščite. Državni uslužbenci, delavci v rudarstvu in metalurgiji, pri državnih železnicah
in nekaterih drugih državnih ustanovah so imeli pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, delavci v
industriji in obrti pa le bolniško in nezgodno. Socialno zavarovanje je poslovalo po odredbah zakona
o zavarovanju delavcev iz leta 1922 še vse do konca leta 1946, ko je bil sprejet novi zakon o zavarovanju
delavcev in nameščencev. Ta zakon je uvedel enotno socialno zavarovanje za vse zaposlene.
Leta 1959 je izšel zakon o zdravstvenem zavarovanju kmetov. Leta 1966 sta se združili skupnosti
delavskega in kmečkega zavarovanja, že predtem pa leta 1954 tudi obrtniškega. Koje bilo leta 1972
uvedeno starostno zavarovanje kmetov in leta 1984 še obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje
kmetov v okviru iste zavarovalne skupnosti, je bilo socialno zavarovanje za skoraj vse državljane
enotno. Število aktivnih zavarovancev je hitro naraščalo - od 126.000 leta 1946 na skoraj 880.000
leta 1988; v devetdesetih letih je to število padlo na pod 700.000.