Avtor v svojem sestavku obravnava pogodbe o reluiciji tlake podložnikov gospoščine Negova v
obdobju pravnega absolutizma. Obdobje od 1792 do 1840 je obdobje, ko je veljala jožefinska zakonodaja,
v času cesarja Jožefa II. sicer naklonjena kmetu, vendar po njegovi smrti velikokrat interpretirana
na njegovo škodo.
Pogodbe pomenijo poskus urejanja odnosov med gospoščino in podložniki. Kažejo na to, da je bil
sistem naravnan v trojno korist, in sicer v korist države ter neposredno korist gospoščine in podložnikov.
Prikazana je struktura pogodb in komentirana vsebina glede na zakonodajo, ki kažejo prizadevanja
države na tem področju.