Jeseni leta 1992 je v Sloveniji začelo delovati 54 šol s programom osnovne šole za begunce. Vanje
se je vključevalo 9000 otrok začasnih beguncev, poučevalo pa je 450 učiteljev beguncev iz Bosne in
Hercegovine.
Te osnovne šole so delovale v centrih za begunce ali v popoldanskem času v slovenskih osnovnih
šolah ali drugih improviziraih prostorih. Razmere za delo so bile sprva izredno slabe, dogajalo se je
celo, da so učitelji težko prišli do krede. V drugi polovici šolskega leta so se razmere izboljšale, ker so
tuji darovalci prinesli učne potrebščine, ministrstvu pa je uspelo priskrbeti učbenike, pa vendar je
tudi potem več otrok uporabljalo en učbenik.
Poleg improvizacije in neugodnih materialnih okoliščin so bili posebnost šole njeni učitelji.
Polovica jih ni imela pedagoške izobrazbe, pred vojno so bili zaposleni kot ekonomisti, inženirji,
zdravniki, uradniki ali pa so bili študenti, tu pa tam celo dijaki srednjih šol. Delati so začeli kot
prostovoljci brez finančne nagrade. Pozneje je ministrstvo za šolstvo in šport pri tujih darovalcih
priskrbelo denar, da so bili učitelji lahko skromno nagrajeni za svoje delo.
Delo učiteljev v bosanski šoli je bilo težavno tudi zaradi različnih ravni znanja otrok v istem
razredu. Učenci so bili iz različnih šol. V šolah so bili tudi otroci, ki so v Republiki Bosni in
Hercegovini obiskovali šole za duševno manj razvite otroke ali pa bi vanje sodili.
Po uradnih podatkih je bilo v Sloveniji 31.118 ljudi s statusom začasnega begunca, med temi
okrog 5459 ali 18% šoloobveznih otrok; razkropljeni so bili po vsej Sloveniji. Večina jih je našla
zatočišče v petinštiridesetih slovenskih občinah; tam so bile na petinpetedestih lokacijah ustanovljene
osnovne šole z bosansko-hercegovskim učnim programom. V prihodnjih letih se je število šol,
učiteljev in učencev zmanjšalo, saj so se ljudje počasi vračali domov v Republiko Bosno in Hercegovino.