Kar dve tretjini etničnih Armencev živita zunaj meja Armenije. Armenske skupnosti so raztresene po vsem svetu – od Kanade do Avstralije in od Argentine do Sibirije. Geneza armenske diaspore ("Spyurq") sega v srednji vek, večji del eksodusa Armencev iz domovine pa je posledica dveh ključnih dogodkov: genocida v zahodni Armeniji leta 1915, ki ga je zakrivila vlada Mladoturkov, in sovjetizacije vzhodne Armenije (1920), ki je bila poprej del carske Rusije. Kljub široki geografski razpršenosti emigracije pa so se armenske skupnosti razvile in obdržale vse do današnjih dni. Namen našega prispevka je (1) oceniti vpliv diaspore na državotvorni proces v novoustanovljeni republiki Armeniji, kakor tudi (2) razčleniti odnos armenske vlade do vključitve diaspore v politične procese v Armeniji. Najprej bomo osvetlili zgodovino Armenije skozi percepcijo diaspore, predvsem vlogo političnih strank diaspore v pridobitvi neodvisnosti in izgradnji nove armenske državnosti konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Armenija in diaspora imata namreč za seboj že več kot desetletno zgodovino intenzivnega komuniciranja. Leta 2005 je Armenija sprejela ustavne amandmaje, ki Armencem v diaspori ponujajo možnost pridobitve dvojnega državljanstva, čeprav ni jasno, v kolikšni meri si ti sploh želijo vrnitve v domovino oziroma večje udeleženosti v političnem življenju Armenije. Članek v nadaljevanju osvetljuje tudi odziv diaspore na povolilno dogajanje v Armeniji februarja in marca leta 2008.