Arhivska dejavnost v Sloveniji je bila od druge svetovne vojne do razpada Jugoslavije povezana z
arhivsko dejavnostjo v drugih jugoslovanskih republikah in avtonomnih pokrajinah, Arhivsko društvo
Slovenije pa je bilo vse od svoje ustanovitve kolektivni član Zveze (društev) arhivskih delavcev
Jugoslavije.
Po propadu prizadevanj za upravno centralistično vodenje arhivske službe v petdesetih in
šestdesetih letih je bila od leta 1971 Zveza (društev) arhivskih delavcev Jugoslavije povsem
samostojna strokovna organizacija, ki je prek republiških in pokrajinskih društev usmerjala in
koordinirala arhivsko dejavnost posameznih republik in pokrajin. Delovala je po demokratičnih
načelih dogovarjanja in usklajevanja. Uspešna je bila v založniški dejavnosti ter pri okvirnem
poenotenju republiških arhivskih zakonodaj in reševanju strokovnih vprašanj. Predstavljala je tudi
jugoslovansko arhivsko službo v mednarodnih okvirih.
Delo je opravljala ob pomoči svojih organov (konferenca, predsedstvo), strokovnih komisij,
redakcij in delovnih teles, praviloma sestavljenih iz predstavnikov vseh republiških in pokrajinskih
društev - članov zveze društev. Organiziralaje kongrese in strokovna posvetovanja.
Slovenski arhivisti so prek svojega društva delovali v vseh organizacijskih oblikah zveze in
prispevalipomemben delež k reševanju skupnih vprašanj.
Za popestritev navaja avtor tudi nekaj anekdot o svojih kolegih v predsedstvu zveze in "neuradnih"
dogodkih na VIII. in IX. zveznem kongresu.