Konec druge svetovne vojne je na lokalni ravni pomenil tudi konec dotedanjih upravnoteritorialnih
enot (občin). Nova oblast je povzela upravnoteritorialno delitev Slovenije, ki se je razvijala
med vojno. Na najnižji lokalni ravni so se uveljavili kraji. V njih so kot lokalni organi oblasti delovali
krajevni, v nekoliko večjih krajih tudi mestni narodnoosvobodilni, od februarja 1946 ljudski odbori, ki
so bili po pristojnostih izenačeni. V obdobju do leta 1952 je poleg glavnega mesta Ljubljana delovalo
še pet mest (Celje, Maribor, Kranj, Jesenice in Bled). Spomladi leta 1952 so bili kraji odpravljeni,
nadomestile so jih večje občine, tri, od leta 1954 pa le še dve mesti in dve vrsti mestnih občin. Ta
oblika upravnoteritorialne delitve je bila odpravljena sredi leta 1955, ko so bile ustanovljene velike
občine, imenovane tudi komune. Z nekaterimi spremembami so se obdržale do upravnoteritorialne
reforme konec leta 1994.