Božje sodbe kot magično sredstvo za ugotavljanje resnice pri nerešenih pravnih primerih ali kot očiščenje
krivde poznajo skoraj vsa ljudstva in kulture, pot pa so si utrle tudi v pravno življenje zgodnjega in visokega
srednjega veka. Najpogosteje sta bila v uporabi preizkus z ognjem (nošnja razbeljenega kosa železa) in preizkus
z vodo (potapljanje zvezanega človeka v vodo). Preizkus ob rakvi - rane umorjenega naj bi zakrvavele, ko gre
mimo rakve morilec - je v prostoru jugovzhodnih Alp izpričan samo literarno (Pesem o Nibelungih) in se je v
ljudskih pripovedkah ohranil do bližnje preteklosti. Opravljanje božjih sodb/ordalov je bilo na območju, ki sem
ga raziskal, v zgodnjem in visokem srednjem veku pridržano župnikom glavnih ali matičnih župnij in je do okoli
leta 1200 dokumentirano tudi kot župnijska pravica. 4. lateranski koncilje duhovnikom sodelovanje pri ordalih
prepovedal, vendar so se ostanki tega pravnega sredstva v različnih oblikah ohranili do zgodnjega novega veka
v posvetnih sodnih redih. Kot primer naj navedem "čarovniško kopel".