Občine imajo svoje korenine po eni strani v vaških in mestnih skupnostih, po drugi strani pa v najnižjih upravnih
enotah, ki jih je ustanovila absolutistična država. Potreba po teh se je najprej pokazala pri popisu prebivalstva ter novačenju
(1770), ob jožefinski davčni in urbarialni regulaciji (1789), nato po obnovi avstrijske oblasti leta 1814 v obliki glavnih
občin in podobčin. Potrebno je poudariti, da je bila Kranjska od leta 1809 del francoskih Ilirskih provinc in je imela nato od
leta 1814 tudi drugačno ureditev organov na nižji stopnji. Podobčine so doživele manjše teritorialne spremembe ob izdelavi
franciscejskega zemljiško-davčnega katastra. V podobčine so leta 1814 vključili tudi nekdanje soseske ter mesta (z izjemo
deželnega glavnega mesta Ljubljane) ter trge. Skladno z opisanim razvojem so se spreminjale tudi funkcije predstojnikov
občin, tako imenovanih rihtarjev.
Poslovanje občin je bilo še zelo pomanjkljivo urejeno. Leta 1843 je dal ljubljanski gubernij natisniti Osnutek instrukcije
za višje rihtarje in podrihtarje, ki naj bi ga okrajne gosposke uporabljale kot pripomoček za poduk rihtarjev predvsem na
osnovi policijske zakonodaje. Na vprašanje združene dvorne pisarne se ljubljanskemu guberniju leta 1844 še ni sedelo
potrebno, da bi občine dobile predstavniški organ.