Biagio Marin (1891–1985) sodi med pomembne italijanske književne ustvarjalce 20. stoletja. Rojen v Gradežu, nedaleč od slovansko-romanske jezikovne meje, se je s Slovenci seznanjal že od takrat dalje, ko je v Gorici obiskoval nemško državno gimnazijo. V času pred prvo svetovno vojno so se tudi na Goriškem zaostrila slovensko-italijanska narodnostna soočanja, kar je zapustilo sled tudi v Marinovem odnosu do slovenskega in slovanskega sveta. Kot mazzinijanec je zagovarjal politično usmeritev, ki je bila blizu iredentizma, a je vendar po prvi svetovni vojni opozarjal na upoštevanje narodnostnih pravic za tiste Slovence, ki so živeli v Italiji. Ta stališča je ohranjal tudi po drugi svetovni vojni, ko se je potegoval za ohranitev italijanske suverenosti na ozemlju ob severovzhodnih obalah Jadrana.