Prispevek obravnava odnos Osvobodilne fronte slovenskega naroda do vere in Cerkve skozi prizmo in analizo konkretno izbranega primera oziroma vprašanja. Zadeva interpretacijo verskega, kulturnega in političnega pomena poslanstva in delovanja slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda, kakršna se je uveljavila v partizanskem taboru med drugo svetovno vojno. Do izraza je prišla predvsem leta 1944, ko je partizansko vodstvo sklenilo čim bolj množično in slavnostno obeležiti praznik omenjenih slovanskih apostolov. Interpretativni okvir pomena solunskih bratov je imel očitno aktualno poanto, pogojeno z večplastnimi procesi na Slovenskem med drugo svetovno vojno (okupacija, odpor, revolucija, protirevolucija, kolaboracija). Bil je med drugim v funkciji utemeljevanja odporniškega gibanja kot demokratičnega in v funkciji politično propagandnega nastopa proti protirevoluciji ter kolaboraciji.