/
Serijske publikacije
/
Časopis za zgodovino in narodopisje


Članek prikazuje slovaropisno dejavnost na slovenskem Štajerskem do konca 19. stoletja, ki poteka po razvojno-časovni premici Apostel (1780), Popovič (ok. 1760), Čebul (1789), Zagajsek (1773-1790/91), Harmann (ok. 1803), Murko (1833), Alič (ok. 1840), Penn (1854), Miklošič (1849-1855), Caf (1834- 1874). Glavno razvojno smer štajerskega slovaropisja dopolnjuje še vzporedni razvoj, ki je ponudil še nekaj dodatnih slovarskih drobcev. V štajerskih slovarjih se je pojavljalo kontakno sopomensko besedje osrednje in Vzhodnoslovenskega jezikovnega področja, ki so ga v svoje slovarje sprejemali tudi najpomembnejši osrednjeslovenski sestavljalci slovarjev (Pohlin, Vodnik, Cigale, Pleteršnik), kar je sredi 19. stoletja pospešilo oblikovanje novega skupnega besedja enotnega slovenskega knjižnega jezika, t. i. novoslovenščine.