V zvezi z razpadom Jugoslavije se v delu političnih, deloma pa tudi znanstvenih krogov na zahodu pojavna očitek o slovenski krivdi. Ta naj bi izvirala iz slovenskega egoizma, Slovenci naj bi (po Warrenu Zimmermanu, nekdanjem ambasadorju ZDA v Jugoslaviji) "preprosto ignorirali 22 milijonov Jugoslovanov, ki niso bili Slovenci". Slovenci naj si tudi ne bi prizadevali dovolj za demokratizacijo drugih delov Jugoslavije in naj ne bi kazali dovolj pripravljenosti za pogajanja. Avtor se v prispevku strinja, da so bili Slovenci »objektivno« soodgovorni za razpad Jugoslavije, to je, da so bili po sili razmer prisiljeni reagirati na dogajanje v drugih delih Jugoslavije. Vprašljiv pa se mu zdi očitek o subjektivni odgovornosti. Po njegovem mnenju zgodovinske analize ne dokazujejo, da bi bilo Jugoslavijo ob začetku devetdesetih let še mogoče reformirati, še zlasti ob upoštevanju srbske nacionalistične politike, že izvedenih sprememb, ki so ponovno centralizirale Jugoslavijo, pa tudi ob upoštevanju političnih, vojaških in ekonomskih pritiskov na Slovenijo in zgrešene politike Evropske skupnosti in ZDA.