Na Slovenskem sta že v začetku 19.stoletja obstajala dva knjižna jezika: osrednjeslovenski in vzhodnoslovenski, zato so si jezikoslovci in pisci prizadevali za poenotenje. Na vzhodu je k temu veliko pripomogel Anton Krempl,ki je začel zavestno osvajati osrednjeslovensko knjižno normo. Kljub temu pa je v Dogodivščinah štajerske zemlje ohranil tudi vzhodne posebnosti jezika, ki se pri glagolskih oblikah kažejo v značilnih pasivnih konstrukcijah in rabi nedoločnika ter namenilnika.