V razpravi je opisano upiranje jurkloširških podložnikov proti prevedbi tlake v druge dajatve v letih 1783—1785. Na podlagi cesarjevega reskripta 10. februarja 1783 je notranjeavstrijska abolicijska komisija še v istem letu začela pogajanja z omenjenimi podložniki, ki pa so v večini primerov odklanjali tako opravljanje tlake kot njeno reluicijo. Kolikor so jo sploh ponudili, ni bila v nobenem sorazmerju z resnično vrednostjo tlake. 1785 so podložniki želeli vzeti tlako v zakup za zelo skromno vsoto, kar pa za gospoščino ni bilo sprejemljivo. Pogajanja v tem letu so privedla do zaostritve razmerja med podložniki in gospoščino. Z obojestranskim kompromisom je bila sklenjena I. 1787 z delom podložnikov abolicijska pogodba, l. 1794 pa še z drugim delom. Podložniki so dosegli evaluacijo tlake le v denarju, in ne v žitu, kot je bilo sicer predpisano. S tem pa so uveljavili svojo bistveno zahtevo, ker je zaradi razvrednotenja denarja v naslednjih desetletjih postala robotnina manj pomembna dajatev. Gospoščina je v soglasju z oblastmi pristala na tako abolicijo le zato, da bi se izognila stalnim sporom s podložniki.