Članek preučuje, kako so se postrazsvetljenske filozofije zgodovine – obeležene s prevladujočimi linearnimi predstavami o napredku – estetsko utelešale v določenih dogodkih, institucijah in osebnostih poznega 19. stoletja. Na primeru potovanja Doma Pedra II., drugega in zadnjega brazilskega cesarja, v letih 1876–1877, članek pokaže, kako je bila monarhija na novo umeščena v globalne naracije napredka ter kako ta proces razkriva »estetiko napredka«.

Dom Pedrovo potovanje v tujino, osredotočeno na obiske muzejev, univerz, tovarn in svetovnih razstav, ga je postavilo tako v vlogo opazovalca kot v vlogo predmeta civilizacijskih primerjav tistega časa. Njegovo zavračanje vladarske pompoznosti v prid republikanski ali meščansko oblikovani podobi se je ujemalo z njegovim utelešenjem ideala učenega in kozmopolitskega vladarja. Ti estetski premiki so odražali širše spremembe v samopodobi monarhij, saj so vladarji po vsem svetu poskušali posnemati zahodne moderne družbe z novimi oblikami ritualov, ki niso več potekali v palačah ali drugih prostorih monarhij.

Skozi dogodke, kot so stoletna mednarodna razstava v Philadelphii, Caxtonova proslava v Londonu in otvoritev Wagnerjeve gledališke hiše v Bayreuthu, je Dom Pedro sodeloval pri »ceremonijalih civilizacije« – ritualih, ki so uprizarjali časovno logiko absolutnega napredka in opredeljevali suverenost skozi nove kulturne pojavne oblike. To pa ni pomenilo zatona monarhije, temveč njeno estetsko preoblikovanje v okvirih prevladujoče zakoreninjene svetovne podobe poznega 19. stoletja. Brazilski primer – primer države, ki jo je zaznamovala uporaba suženjskega dela – razkriva globoko ambivalentnost, ki je spremljala uprizarjanje, v katerem so ideali napredka sobivali z vztrajanjem družbenih neenakosti.