Steven Pinker in drugi t. i. »novi optimisti« trdijo, da je prehod iz predmodernih družb v kapitalistično modernost v zadnjih stoletjih prinesel velik in trajen zgodovinski napredek človeštva. Skeptiki ostajajo zadržani iz različnih teoretičnih in empiričnih razlogov. Kot poudarjajo, je treba na napredek gledati s kritično distanco, saj gre za pojem, ki je pogosto obremenjen s teleologijo, linearno predstavo razvoja, kulturno diskriminacijo in podobnim. Kritiki prav tako izpostavljajo, da so z empiričnega vidika sodobne kapitalistične družbe morda res bogatejše kot družbe v preteklosti, vendar pa je cena za razcvet bogastva ponovni porast nasilja in nebrzdana rast velikih družbenih neenakosti.

Članek predstavlja novejše longitudinalne podatke o tej problematiki in pokaže, da so najpogostejše kritike napredka večinoma zmotne. Čeprav so podatki o nasilju zapleteni in večdimenzionalni, je svet na splošno varnejši, kot je bil v predmodernih časih. Revnejši sloji so bili deležni pomembnih izboljšav življenjskega standarda v moderni dobi nasploh in še posebej v zadnjih nekaj desetletjih. Neenakost se je v prvi fazi neoliberalne globalizacije dejansko povečala, vendar se je nato ustalila in od okoli leta 2005 celo nekoliko zmanjšala. Prav tako je mogoče pokazati, da so ti trendi močno povezani s sodobnimi institucijami, kot so varne lastninske pravice, prosti trgi, demokratični politični sistemi in z močno socialno državo.

Članek sklene misel, da je mogoče v veliki meri soglašati z novimi optimisti, ki trdijo, da je modernost – in še posebej inkluzivne politične in gospodarske institucije kot ključni stebri modernosti – povezana z znatnim napredkom. To pa ne pomeni, da je napredek nujen ali neizbežen, saj se lahko ustavi, kadar liberalne institucije oslabijo ali kadar novi izzivi, kot je globalno segrevanje, presežejo naše prilagoditvene zmožnosti.