Ustanavljanje industrijskih obratov se je začelo v 30. letih 19. stoletja in se nato s širjenjem železniškega omrežja stopnjevalo. Večji del 19. stoletja so bile slovenske dežele na obrobju gospodarskega dogajanja in napredka, zato se niso mogle enakovredno vključiti v proces industrializacije. Leta 1835 so v ljubljanski Cukrarni postavili prvi parni stroj na območju današnje Slovenije. Po podatkih sta bili leta 1856 na Kranjskem le 102 »tovarniški podjetji«, do prve svetovne vojne pa se je število industrijskih podjetij v slovenskih deželah precej povečalo. Po popisu, ki ga je izdelala Zbornica za trgovino, obrt in industrijo, je na tem prostoru pred prvo svetovno vojno delovalo 327 podjetij. Več industrijskih podjetij se je razvilo iz obrtnih obratov. Ko so jih podjetni lastniki povečevali in uvedli nova tehnična sredstva, so začeli obratovati na tovarniški način. Ostala industrijska podjetja so domači in tuji podjetniki že v začetku ustanovili kot tovarniška.

Z izjemo nekaj podjetij, ki jih je ustanovila avstrijska država, so večino podjetij ustanovili posamezniki ali skupine posameznikov. Le nekaj večjih je bilo v lasti družbenih podjetij, med katerimi so prevladovale družbe z omejeno zavezo, saj za njihovo ustanovitev ni bilo potrebno veliko kapitala in družabniki niso osebno jamčili s premoženjem. Najmanj je bilo delniških družb, za katere je bilo potrebno veliko kapitala. Industrializacija in nove prometne poti so omogočile prihod tujega kapitala, ki je bil nujen, saj akumulacija v slovenskih deželah ni zadostovala za posodobitev in širitev proizvodnje. Zato so bile skoraj vse pomembnejše tovarne v rokah tujih podjetnikov, med katerimi so prevladovali avstrijski, dunajski in francoski kapital.

Pred prvo svetovno vojno je bila slovenska podjetnost omejena na srednje in male obrate, le redko in izjemoma je posegla v industrijo in denarne zavode. Na industrijskem področju se je lahko najbolj razvijala predelovalna industrija, ki je imela zagotovljene zadostne domače surovinske vire. Največ je bilo podjetij, ki so izdelovala gradbeni material, tovarn usnja in parnih mlinov. Med znanimi podjetniškimi družinami tega časa izstopajo družine Samassa, Woschnagg in Majdič, ki veljajo za utemeljiteljice razvoja zvonarske, usnjarske in mlinske industrije.

Kljub številnim poskusom, da bi preprečili propad industrije, so mnoga podjetja v 20. stoletju propadla ali prešla v tuje lastništvo. Pomembno vprašanje ostaja, kako pomembna je lastna kapitalska substanca za trajnostno ekonomsko suverenost naroda. Kljub propadu nekaterih panog so se v samostojni Sloveniji pojavile nove zgodbe o uspehu na podlagi tehnološkega znanja in inovativnosti.