
/
Serijske publikacije
/
Retrospektive

To delo avtorja Fin Lucu Dražovič je ponujeno pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 Mednarodna
O protestniškem gibanju v Iranu so od slovenskih časopisov najpogosteje poročala Delo in Primorski dnevnik, poleg njiju pa je o tej tematiki občasno poročal tudi Dnevnik. Večer je poročal zelo redko, Mladina pa, z izjemo ene novice, o dogajanju med revolucijo v Iranu sploh ni poročala.
Zelo izražena je bila razlika v frekvenci poročanja med prvo polovico leta 1978 in pa obdobjem od odhoda šaha iz države januarja naslednje leto. Protesti v prvem obdobju, ko ti niso bili dojeti kot resna grožnja šahovemu režimu, Manko resne analize je botroval k temu, da so bili protestniki predstavljeni kot politično nekoherentna gmotna breza jasne vizije in ideološke osnove. Pogosteje poročanje, ki se je začelo z avguštom in septembrom, je prineslo tudi prispevke z resnejšo analizo. Od takrat naprej je bila verska komponenta in njen voditelj Homeini izpostavljen kot ključni del opozicije. Tovrstno narracijo je prvi zavzel časopis Delo, kasneje pa tudi Večer, Dnevnik in Primorski dnevnik. Slednji je o protestih poročal daleč najbolj homogen. V poročanju vseh časopisov pa je povsem izostala analiza levičarskih gibanj, ki so soustvarjale revolucijo. To je presenetljivo predvsem zato, ker je šah Mohamed Reza ves čas govoril o komunistih kot o glavnih nasprotnikih režima. Začetna zadržanost, postopne dvige frekvencije poročanja, predvsem pa zelo slaba reprezentacija levičarskih gibanj v slovenskih časopisih se skladajo z nepopolnostjo takratnega jugoslovanskega vodstva do dogajanja v Iranu. Jugoslovanski predsednik Josip Broz – Tito je o protestniškem gibanju v Iranu sicer govoril kot o resni grožnji za šahovo oblast, a se nikakor ni opredelil do samega dogajanja. Kot prevladojočo skupino znotraj protestniškega gibanja pa je izpostavil islamsko sekto. Po drugi strani ostalih gibanj, ki so sestavljala revolucijo, ni omenjal. Pri tem je treba poudariti, da Jugoslavija ni podpirala nobenega od levičarskih opozicijskih gibanj v Iranu. Je pa Tito govoril o veliki razslojenosti družbe in šahovih reformah, ki se ljudstva niso dotaknile, o čemer so poročali tudi slovenski časopisi.