Avstrijski namestniki v Zadru so C.-kr. ministrstvu za notranje zadeve redno poročali o zavzemanjih dalmatinske duhovščine in politikov za potrditev starodavnega privilegija staroslovanske oz. glagoljaške liturgije v Dalmaciji. C.-kr. ministrstvo je to problematiko imenovalo »Glagolica Frage« (vprašanje glagolice) oz. »Altslawische Liturgie in Dalmatien« (staroslovanska liturgija v Dalmaciji) ter jo pogosto posredovalo tudi C.-kr. ministrstvu za uk in bogočastje, kar kaže na daljnosežnost obravnave namestnikovih izčrpnih poročil.

V ospredju skrbi vseh treh namestnikov v Zadru so bile posledice vpeljave staroslovanskega jezika v liturgijo za stabilnost avstrijske oblasti v Kraljevini Dalmaciji, saj gre za čas, ko so bile hrvaške težnje po združitvi Kraljevine Dalmacije z Bansko Hrvaško najmočnejše, kar pa se ni skladalo z avstro-ogrsko vizijo Balkana. Hrvaška narodna identiteta je zaradi kontinuitete rabe staroslovanskega jezika in glagolice v liturgiji zahtevala potrditev privilegija za celotno območje, kjer so živeli Hrvati. Cerkveno-jezikovno vprašanje je tako dobilo politični oz. državotvorni kontekst. Sv. sedež in dunajska vlada sta zatirala vsakršno možnost hrvaškega uspeha v uvedbi glagoljaške liturgije, čeprav se je dalmatinska duhovščina s podporo dalmatinskih politikov borila za ohranitev in razširitev jezika kot žive narodne relikvije in v ta namen opravila daljnosežno delo z zbiranjem arhivskih virov in materialnih dokazov o rabi staroslovanskega jezika v liturgiji ter glagolice v Dalmaciji in na širšem geografskem območju.

Dodatno so avstrijski namestniki v svojih poročilih izpostavili tudi politične posledice tega boja za stabilnost oblasti v Dalmaciji. Razprave in ukrepi so potrdili pomen glagoljaštva za hrvaško narodno identiteto, medtem ko je vprašanje jezika v liturgiji postalo orodje za širše politične ambicije v regiji.