V članku je v prvem delu predstavljena osebnost in zgodnja kariera Luja Vojnovića (1864–1951), hrvaškega pravnika, književnika, publicista in politika, ki je v času pariške mirovne konference s svojim znanjem tujih jezikov in poznavanja zgodovine Dalmacije sodeloval kot član v etnografski sekciji v okviru Jugoslovanskega odbora. Njegovo življenje je bilo pestro, zaposlen je bil na cetinjskem, beograjskem in bolgarskem dvoru, sodeloval na mirovnih pogajanjih Balkanske zveze v Londonu (1912), delal je tudi na bolgarskem dvoru kot vodja knjižnice. Aktivno je spremljal evropski tisk, pred in med vojno posebej italijanskega v povezavi z jadranskim vprašanjem ter združitvijo Slovencev, Hrvatov in Srbov. Tudi sam je objavljal (njegovo najbolj znano delo je *Zgodovina Dalmacije*, 1934). Med vojno in po njej je bil član Hrvaškega in Jugoslovanskega odbora, leta 1921 pa je bil imenovan za predsednika delegacije Kraljevine SHS v pogajanjih o odprtih kulturnih in cerkvenih vprašanjih ter šolstvu (t. i. kulturna konvencija – dogovori o repatriaciji kulturne dediščine med državama na osnovi 8. člena rapalske pogodbe). Razgovori v Rimu niso bili uspešni, čeprav se je intenzivno pripravljal in zbiral gradivo za štiri ključna področja: kulturna svoboda, kulturna reparacija, pravična razdelitev in zaščita kulturne dediščine, cerkvena avtonomija, Zavod Sv. Jeronima v Rimu, šole v Istri. Bil je ambiciozen in v odnosu do političnih sopotnikov nerazumljen zaradi pogostih skrajnih stališč o jadranskem vprašanju in položaju Cerkve v monarhiji. Neuspešno se je podal v politične vode kot kandidat JDS. Nekaj časa je bil tudi senator v Stojadinovićevi vladi. Za *Zgodovino Dalmacije* je prejel francosko Legijo časti.