Z rapalsko pogodbo so se za Primorce začeli težki časi. Primorske Slovence so skušali uničiti politično, gospodarsko in kulturno. Razpustili so slovenske zadruge in posojilnice, začelo se je poitalijančevanje slovenskih krajev, osebnih imen, ukinjene so bile slovenske šole in društva. Uradna raba slovenščine je bila prepovedana in začelo se je tudi fizično nasilje. Zaradi nemogočih razmer se je veliko Slovencev izselilo predvsem v Jugoslavijo. Slovence so razmere prisilile, da so se organizirali in začeli z odporom. Najbolj znana odporniška skupina je bila TIGR (akronim za Trst, Istra, Gorica, Reka), ki je bila ustanovljena leta 1924.

Življenje Primorcev v tem času ponazarjata primera družine Pegan iz Trsta in družine Bolčina z Otlice nad Ajdovščino. Polona Lah hrani bogato gradivo svojih prednikov – družine Pegan, ki je od leta 1904 do 13. julija 1920 stanovala v Narodnem domu v Trstu. Ko so ga fašisti zažgali, so se iz goreče stavbe komaj rešili.

Andrej Bolčina hrani gradivo svoje družine, pa tudi sam je na svoji koži doživel življenje pod Italijo, v obdobju pred drugo svetovno vojno. Leta 1918 so Italijani zasedli njegovo rojstno vas Otlico in Otlica je postala Ottelza, cerkev so klicali chiesa, šolo pa so poimenovali scuola. Bolčina opisuje, kako je bilo v šoli, srečanja z italijanskimi vojaki in sploh takratno življenje v Otlici.

Ta članek je nastal predvsem na podlagi bogatega družinskega gradiva Polone Lah in Andreja Bolčine, ter seveda na podlagi njunih pričevanj. Življenje Primorcev za rapalsko mejo ponazarjajo tudi podobe, ki so jih v tem obdobju ustvarili različni umetniki, predvsem slikarji in fotografi. Prikazana je tudi takratna italijanska propaganda na razglednicah.