Članek obravnava odnos velikih sil do Slovencev ob koncu prve svetovne vojne in zakulisno diplomatsko dogajanje, ki je pripeljalo do rapalske pogodbe. Avtor pokaže, kako so velike sile pričujoči zgodovini določile do Slovencev, ki so takrat živeli v nacionalno mešanih historičnih deželah znotraj Avstro-Ogrske, večino pa so imeli samo na Kranjskem, zaradi česar ob nemški nepopustljivosti ni bilo veliko možnosti za rešitev nacionalnega vprašanja. Ob koncu vojne je Avstro-Ogrska razpadla brez vpliva Slovencev, pri čemer so Avstrijski Nemci želeli združiti z Nemčijo. Antantne sile so že leta 1915 tretjino ozemlja, na katerem so na zahodu živeli Slovenci, vnaprej dodelile Italiji, da bi ta vstopila v vojno (t.i. londonski pakt). Carski Rusiji, podpisnici sporazuma, za Slovence ni bilo mar, enako Veliki Britaniji, ki je nekaj več o Slovencih zvedela šele ob koncu vojne. Francozi so bili srbski zavezniki in so jugoslovansko narodno gibanje vodili po principu širjenja Srbije oz. stvaritve ene nacije po francoskem vzgledu. ZDA so nekaj več o Slovencih prav tako izvedele šele ob koncu vojne. Čeprav je bil Wilson načeloma proti tajnim paktom in za nacionalno samo določbo avstro-ogrski narodov, je bila v praksi ameriška politika bistveno drugačna. Tudi ameriški predstavniki so na slovenski narod gledali enako kot druge velike sile. Šlo naj bi za “nezgodovinski narod, ki se ni pripravljal boriti za nacionalne cilje in ki ima bistveno nižjo kulturo kot drugi večji narodi.”

Pariška mirovna konferenca leta 1919 ni rešila t.i. Jadranskega vprašanja, katerega del je bilo tudi vprašanje meje med Italijo in novo jugoslovansko državo. Po konferenci je italijanska diplomacija preprečila Francijo in Veliko Britanijo, da sta podprli bilateralna pogajanja, kar je privedlo do pritiska na Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, da za vsako ceno sklenejo sporazum z Italijo. Pogajanja so se začela novembra 1920 v Rapallu, kjer je jugoslovanska delegacija pod italijanskim pritiskom pristala na skoraj vse italijanske zahteve.

Slovenska usoda je bila tako po prvi svetovni vojni odločena v okviru (tajnih) mednarodnih dogovorov, različnih kupečvanj v kontekstu pariške mirovne konference, dvomov v slovensko nacionalno vitalnost in predsodkov do Slovencev. Posledica je bila razdelitev med štiri države, od katerih so se nacionalno uspeli okrepiti le v Kraljevini SHS oz. v Kraljevini Jugoslaviji.

Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega projekta J6-3124 Rapalska meja: četrt stoletja obstoja in

stoletje dediščine ter spomina, ki ga financira ARIS.