Avtor na podlagi preučevanja arhivskih virov in literature obravnava izvedbo nacionalizacije po drugi svetovni vojni, s katero je bilo komunistični oblasti omogočeno, da je uničila še tisto zasebno lastnino Cerkve, ki je takratna oblast ni uspela odvzeti z agrarno reformo. Tako je bila do leta 1960 približno polovica vseh nacionaliziranih verskih objektov v Sloveniji v tedanji mariborski škofiji. Ta odstotek nacionaliziranih cerkvenih objektov je vsekakor predstavljal hud udarec omenjeni škofiji tako na pastoralnem, izobraževalnem in nenazadnje tudi na ekonomskem področju. V drugem delu članka se avtor osredotoča na analizo postopka denacionalizacije premoženja, ki je bilo v preteklosti odvzeto Mariborski nadškofiji. Obravnava predvsem proces povračila tega premoženja na primeru bogoslovnega semenišča na Vrbanski 30 v Mariboru, ki je bilo v celoti vrnjeno v last nadškofije, s čimer je bila obnovljena pravna in gospodarska podlaga te cerkvene institucije. Pri tem izpostavi tudi zgodovinski kontekst ter pravne in družbene implikacije tega pomembnega koraka.