/
Serijske publikacije
/
Prispevki za novejšo zgodovino

To delo avtorja Jan Slaviček je ponujeno pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 Mednarodna
Študija na podlagi internih gradiv ključnih komisij Centralnega komiteja (CK) KPČ preučuje, kako je Komunistična partija Češkoslovaške (KPČ) konceptualizirala izobraževanje, znanost in raziskovanje v dveh desetletjih t. i. obdobja »normalizacije«. Na podlagi arhivskih virov komisij, ki so se ukvarjale z znanostjo, tehnologijo, ideologijo in gospodarskimi zadevami, raziskava razkriva zapleteno dinamiko, v kateri so se, čeprav večinoma neuspešno, tehnokratski in ideološki pogledi stalno prepletali. Dokumenti iz zgodnjih sedemdesetih let 20. stoletja so sicer poudarjali prizadevanja za razširitev sekundarnega in terciarnega izobraževanja in opredelili sistemske neučinkovitosti, vendar je bilo zanje značilno tudi togo upoštevanje politične zvestobe in izbirnih meril za izobraževanje na razredni osnovi. Kljub tehnokratskim priporočilom za modernizacijo gospodarstva in delovne sile z izboljšanjem strokovnega izobraževanja so se dokumenti vedno znova vračali k ideološkim okvirom, zlasti k poudarjanju vloge delavskega razreda in vodstva KPČ. Študija dokazuje, da so se v dokumentih KPK v celotnem obdobju izmenjavale pragmatične ugotovitve (kot so nizka učinkovitost raziskovalnih rezultatov, pomanjkanje usposobljenega osebja v znanosti ali neusklajenost med potrebami izobraževanja in potrebami trga dela) in nejasne ali napihnjene napovedi (na primer nerealen cilj doseganja 60-odstotnega deleža srednješolsko izobraženih do leta 1985). Vztrajni pozivi k modernizaciji so bili v nasprotju z zastarelimi strukturnimi preferencami režima, zlasti nenehnim dajanjem prednosti težki industriji pred sektorji, ki temeljijo na znanju. Konec osemdesetih let 20. stoletja je perestrojka spodbudila odkritejšo kritiko preteklih neuspešnih politik. Dokument »Izčrpna napoved«, ki ga je pripravila Češkoslovaška akademija znanosti, je pomenil odmik od predhodnih okvirov in je poudaril nujnost sistemske reforme, akademske svobode in prožnejših izobraževalnih poti. Kljub temu so komisije KPČ še vedno omejevali ideološki ostanki in sistemska inercija. Študija tudi osvetli, kako je prepletanje tehnokratskih ciljev in ideološke ortodoksije oviralo Češkoslovaško pri prizadevanjih, da bi zmanjšala razvojni zaostanek za Zahodom ali ga vsaj ne bi povečala.