logo

/

Serijske publikacije

/

Prispevki za novejšo zgodovino

»Zavoda, ki tako lepo deluje na kulturnem področju, ne bomo ukinili!«

Izobraževanje slepih in slabovidnih v Gradcu, Kočevju in Ljubljani od leta 1914 do leta 1945

Avtor(ji):Urška Lah
Soavtor(ji):Jure Gašparič (gl. ur.), Mojca Šorn (ur.), Andreja Jezernik (lekt.), Dubravka Mamić (lekt.)
Leto:2025
Založnik(i):Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana
Jezik(i):slovenščina
Vrst(e) gradiva:besedilo
Identifikator:https://doi.org/10.51663/pnz.65.1.02
Avtorske pravice:
CC license

To delo avtorja Urška Lah je ponujeno pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 Mednarodna

Datoteke (1)
Ime:PRELOM_PNZ_01_2025_web.pdf
Velikost:5.25MB
Format:
Odpri
Prenesi
Opis

O zgodovini Centra za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe

in slabovidne Ljubljana tiflopedagogi nismo kaj dosti vedeli, čeprav je o njem relativno

veliko napisanega. Tema me je začela zanimati, ker so bili ob stoletnici njegovega delovanja

leta 2019 predstavljeni le voditelj šole Zavoda za slepce Josip Kobal in njegovi dosežki na

področju izobraževanja slepih, četudi je s slepimi delal samo eno leto.

Pri raziskovanju zgodovine Centra IRIS sem ugotovila, da je z njegovimi začetki zelo

povezana Franica Vrhunc. Njeno delovanje na področju vzgoje in izobraževanja slepih in

slabovidnih je bilo še zlasti pomembno v prelomnih obdobjih, med prvo svetovno vojno

oziroma po njej, ko so slepi Slovenci iz avstrijskih izobraževalnih ustanov prišli v Ljubljano

oziroma v novoustanovljeni Zavod za slepce v Ljubljani. Po selitvi zavoda v Kočevje je imela

Vrhunc veliko vlogo pri tem, da je zavod ostal v Sloveniji, pomembno vlogo pa je odigrala

tudi med drugo svetovno vojno, ko so se slepi ponovno vrnili v Ljubljano. Imela je številne

zasluge v korist slepih na področju vzgoje in izobraževanja, bila pa je tudi prva, ki je pri

svojem delu posegla na področje socialne varnosti slepih v Sloveniji.

Metapodatki (13)
  • identifikatorhttps://hdl.handle.net/11686/71152
    • naslov
      • »Zavoda, ki tako lepo deluje na kulturnem področju, ne bomo ukinili!«
      • Izobraževanje slepih in slabovidnih v Gradcu, Kočevju in Ljubljani od leta 1914 do leta 1945
      • “We Will Not Close Down an Institution with Such Remarkable Cultural Accomplishments!”
      • Education of the Blind and Partially Sighted in Graz, Kočevje, and Ljubljana Between 1914 and 1945 ...
    • avtor
      • Urška Lah
    • soavtor
      • Jure Gašparič (gl. ur.)
      • Mojca Šorn (ur.)
      • Andreja Jezernik (lekt.)
      • Dubravka Mamić (lekt.)
    • predmet
      • sestra Klara
      • Franica Vrhunc
      • slepi in slabovidni
      • Zavod za slepe
      • Kočevje
      • Ljubljana
    • opis
      • O zgodovini Centra za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne Ljubljana tiflopedagogi nismo kaj dosti vedeli, čeprav je o njem relativno veliko napisanega. Tema me je začela zanimati, ker so bili ob stoletnici njegovega delovanja leta 2019 predstavljeni le voditelj šole Zavoda za slepce Josip Kobal in njegovi dosežki na področju izobraževanja slepih, četudi je s slepimi delal samo eno leto.Pri raziskovanju zgodovine Centra IRIS sem ugotovila, da je z njegovimi začetki zelo povezana Franica Vrhunc. Njeno delovanje na področju vzgoje in izobraževanja slepih in slabovidnih je bilo še zlasti pomembno v prelomnih obdobjih, med prvo svetovno vojno oziroma po njej, ko so slepi Slovenci iz avstrijskih izobraževalnih ustanov prišli v Ljubljano oziroma v novoustanovljeni Zavod za slepce v Ljubljani. Po selitvi zavoda v Kočevje je imela Vrhunc veliko vlogo pri tem, da je zavod ostal v Sloveniji, pomembno vlogo pa je odigrala tudi med drugo svetovno vojno, ko so se slepi ponovno vrnili v Ljubljano. Imela je številne zasluge v korist slepih na področju vzgoje in izobraževanja, bila pa je tudi prva, ki je pri svojem delu posegla na področje socialne varnosti slepih v Sloveniji.
      • Although quite a lot had been written about the history of the Centre for Education, Rehabilitation, Inclusion, and Counselling for the Blind and Partially Sighted in Ljubljana (the Centre IRIS), we, as typhlo-pedagogues, did not know much about it. I became inter-ested in the topic because, on the occasion of the centenary of the Institute for the Blind in 2019, only the head of the school, Josip Kobal, and his achievements in the field of the education of the blind were presented. He had worked with the blind for as little as one year.While researching the history of the Centre IRIS, I discovered that Franica Vrhunc had been very much involved in its beginnings. Her efforts in the field of the education of the blind and visually impaired were crucial in the pivotal times during and after World War I when blind Slovenians were transferred from Austrian educational institutions to Ljubljana or the newly established Institute for the Blind there. After the Institute moved to Kočevje, Vrhunc contributed significantly to keeping this institution in Slovenia. She also played a prominent role during World War II when the blind returned to Ljubljana. Her efforts were vital for the education of the blind, and she was the first teacher to consider the question of social security for the blind in Slovenia.
    • založnik
      • Inštitut za novejšo zgodovino
    • datum
      • 2025
    • tip
      • besedilo
    • identifikator
      • identifikator: https://doi.org/10.51663/pnz.65.1.02
    • jezik
      • Slovenščina
    • jeDelOd
    • pravice
      • licenca: ccByNcSa