/
Serijske publikacije
/
Prispevki za novejšo zgodovino

To delo avtorja Urška Lah je ponujeno pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 Mednarodna
O zgodovini Centra za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe
in slabovidne Ljubljana tiflopedagogi nismo kaj dosti vedeli, čeprav je o njem relativno
veliko napisanega. Tema me je začela zanimati, ker so bili ob stoletnici njegovega delovanja
leta 2019 predstavljeni le voditelj šole Zavoda za slepce Josip Kobal in njegovi dosežki na
področju izobraževanja slepih, četudi je s slepimi delal samo eno leto.
Pri raziskovanju zgodovine Centra IRIS sem ugotovila, da je z njegovimi začetki zelo
povezana Franica Vrhunc. Njeno delovanje na področju vzgoje in izobraževanja slepih in
slabovidnih je bilo še zlasti pomembno v prelomnih obdobjih, med prvo svetovno vojno
oziroma po njej, ko so slepi Slovenci iz avstrijskih izobraževalnih ustanov prišli v Ljubljano
oziroma v novoustanovljeni Zavod za slepce v Ljubljani. Po selitvi zavoda v Kočevje je imela
Vrhunc veliko vlogo pri tem, da je zavod ostal v Sloveniji, pomembno vlogo pa je odigrala
tudi med drugo svetovno vojno, ko so se slepi ponovno vrnili v Ljubljano. Imela je številne
zasluge v korist slepih na področju vzgoje in izobraževanja, bila pa je tudi prva, ki je pri
svojem delu posegla na področje socialne varnosti slepih v Sloveniji.