Ob zasebnih iniciativah, izgradnji elektrarn manjšega obsega in lokalni elektrifikaciji je vprašanje o širši elektrifikaciji postalo pereče znotraj avstro-ogrske monarhije na začetku 20. stoletja. Pri tem je v ospredje stopilo mnenje o izrabi lastnih naravnih virov energije, zlasti vodne sile alpskih rek. Interes o širši elektrifikaciji je bil prisoten tudi na deželni ravni. Tako so se na Kranjskem za gradnjo nove infrastrukture zavzemali domači in tudi tuji akterji, ki so pred začetkom del morali pridobiti vodne pravice in odkupiti zemljo, potrebno za gradnjo, od lokalnega prebivalstva. Takšnih projektov pa lokalno prebivalstvo in drugi interesenti za izrabo vodne moči rek in potokov niso vedno sprejemali pozitivno. Nepoznavanje nove infrastrukture in z njo povezanih socialno-okoljskih vplivov je namreč v vaseh ob Savi in njenih pritokih imelo pogosto za posledico strah pred namišljenim pomanjkanjem vode. Prispevek tako osvetljuje poglede lokalnega prebivalstva, živečega ob vznožju Karavank, na morebitno gradnjo nove hidroenergetske infrastrukture in sprašuje po razlogih za odpor, ki so se pogosto navezovali na zamišljen vpliv hidroenergetske infrastrukture na vodni tok v rekah in potokih.