V pričujočem prispevku avtorica na primeru svoje raziskave o deportacijah iz Julijske krajine v Jugoslavijo po drugi svetovni vojni analizira metodologijo »srednjega glasu« in njene znanstvenoraziskovalne ter družbene učinke. Več kot desetletje trajajoča raziskava je zajemala zbiranje in poglobljeno analizo številnih arhivskih virov ter metodologijo ustne zgodovine, pa tudi pridobivanje in analiziranje ustnih pričevanj in drugih egodokumentov. Uporabila je torej metodologijo »srednjega glasu«, kjer je resnica nujen, ne pa tudi zadosten del zgodovinopisja. Tak pristop se je izkazal kot zelo pozitiven za naratorje, ki so dobili priložnost neobremenjeno spregovoriti o svoji preteklosti in izkušnji, hkrati pa so dobili nekatere odgovore, ki so jih morda že leta iskali.