Prispevek na primeru občine Ljubljana Vič - Rudnik prikaže razvoj mehanizma samoprispevka in njegovo vlogo v procesu socialistične modernizacije. Samoprispevek je bil časovno omejena dajatev, namenjena za reševanje skupnih krajevnih potreb, najpogosteje za izgradnjo infrastrukture. Zakonsko je bil s posebno uredbo prvič urejen v štiridesetih letih 20. stoletja, nato so ga urejali z davčnimi predpisi, leta 1973 pa sprejeli tudi zakon o samoprispevku. Postopoma se je razvijal od mehanizma nerazvitih podeželskih skupnosti do enega od pomembnih finančnih virov za gradnjo javne infrastrukture. To vlogo je izgu-bil sredi osemdesetih let zaradi rastoče gospodarske krize in nenehnih težav pri izvajanju projektov iz sredstev samoprispevka. Na podeželju, kjer je bila participacija prebivalcev v celem obdobju socializma nujna za razvoj infrastrukture, se je kljub temu pojavljal vse do konca socializma.