V prispevku bom najprej opisal, kako je po letu 1945 nekaterim Tomajcem spodletel pohod skozi institucije narodnoosvobodilnega gibanja. Ker se jim napredovanje ni posrečilo, so se morali v najboljšem primeru sprijazniti z nižjimi položaji v okviru njihove lokalne skupnosti, v kateri pa so postajali vse bolj osovraženi. Tomajcem, ki so se pridružili partizanskemu gibanju in revoluciji sicer že med vojno ni uspelo utrditi svojega položaja znotraj vaške skupnosti. Pri tem ni šlo preprosto za to, da so dotični posamezniki prišli v navzkriž z interesi stare elite, kajti vsaj nekateri izmed njih niti slučajno niso pripadali vaški revščini, temveč za to, ker je narodnoosvobodilna vojna terjala velikanske napore, žrtve in odrekanje od prav vseh vaščanov. Povojna zgodovina Tomaja je zato zgodovina številnih konfliktov med nosilci nove oblasti, ki so si prizadevali sovaščane vključiti v številne nove množične organizacije, ostanki stare elite, ki so izgubili pretežni del svoje ekonomske (izselitev trgovca Černeta in posledice agrarne reforme za Černetove – Fabjanjeve) in ideološke – kulturne moči (župnik Albin Kjuder), in nazadnje še prav posebej z večjim številom posameznic in posameznikov, ki nikoli niso pripadali eliti ali pa so delovali kvečjemu na njenem obrobju. Teza, ki jo bom ob tem zagovarjal je ta, da je v letih po drugi svetovni vojni stara tomajska elita izginila, hkrati pa njenega družbenega položaja najmanj v prvem desetletju ni nadomestila nobena druga.