Avtor v pričujočem prispevku, na podlagi literature in spominskega gradiva, največji del vsebine nameni prikazu osvoboditve zapornikov iz zloglasnega celjskega zapora Stari pisker, ki se je zgodil v noči iz 14. na 15. december 1944. V začetnih delih prispevka prinaša podatke o smem zaporu, organizaciji dela in življenja v njem ter kakšen pomen je imel zapor za nemško okupacijsko oblast v Celju. V tem zloglasnem zaporu so številni Slovenci prestali nečloveške torture nacističnega okupacijskega režima, veliko število zapornikov pa je tukaj dočakalo svoj tragični konec, ko so bili kot talci ustreljeni na zaporniškem dvorišču. Na eni strani trdnjava okupacijskega medvojnega režima, na drugi strani pa simbol poskusa uničenja naroda, je sredi decembra 1944 postal simbol nezlomljivosti nekega naroda. V času izredno velikega nasilja Nemcev nad prebivalstvom v nekdanjih svobodnih partizanskih območjih, v času, ko je bilo partizansko gibanje na Štajerskem pozimi 1944/45 praktično razbito, ko so se bili mesta in kraji trdno v rokah Nemcev ter ko so se zapori polnili z aretiranimi aktivisti narodnoosvobodilnega gibanja, se je v Celju zgodil podvig, ki je prebivalstvu spet dvignil moralo. Skupina šestih aktivistov je namreč v noči iz 14. na 15. december 1944 iz Starega piskra osvobodila več sto zapornikov, ki so bili zaprti v tem zloglasnem zaporu. Čeprav so Nemci kasneje zajeli večino pobeglih zapornikov, je bila to najuspešnejša tovrstna akcija med vojno na celotnem ozemlju Slovenije. Njen uspeh je bil tudi velika moralna spodbuda prebivalcem, ki so z navdušenjem govorili, da je sredi okupiranega mesta, polnega sovražnega vojaštva, policije in drugih sodelavcev, »počil pisker«. Osvoboditev zapornikov iz celjskega Starega piskra zato nedvomno pomeni največjo akcijo odporniškega gibanja, izpeljano v obdobju okupacije in nemške zasedbe Celja. Zaradi neposredne rešitve življenj ujetih partizanov, aktivistov in pristašev Osvobodilne fronte je ta dogodek močno vplival tudi na moralo celjskega prebivalstva, okupatorju pa je bila akcija opomin, da narodnoosvobodilno gibanje ni uničeno in da še vedno živi.