Prispevek obravnava dogajanje v epidemičnih letih 1724 in 1725 v Beli krajini, skrajni jugovzhodni pokrajini vojvodine Kranjske in današnje Slovenije. Z vzpostavitvijo sistema obmejnih vojaških straž proti sosednji Hrvaški se je pokrajina in z njo Kranjska leta 1724 uspešno obranila pred kugo, ki se je pojavila na severozahodu Bosne v osmanski državi. Straže so bile učinkovitejše, ker jih je oskrbovala redna cesarska vojska. Konec istega in v začetku naslednjega leta je prebivalce Bele krajine sočasno prizadelo več nalezljivih bolezni, ki so povzročile visoko umrljivost. O širjenju, preprečevanju in zdravljenju bolezni se je ohranilo izčrpno zdravniško poročilo, kakršnega za čas pred tem ne poznamo. Gre za prvovrsten vir o zdravstvenih in higienskih razmerah v pokrajini, zgovoren tudi v kulturnozgodovinskem pogledu.