V osemdesetih letih 19. stoletja se je izraz obstrukcija uveljavil tudi v slovenskem političnem jeziku. Članek podrobneje opisuje obstrukcijo v dunajskem državnem zboru leta 1897 in obstrukcijo slovenskih katoliških poslancev leta 1902, ki je bila prvi primer uporabe obstrukcijske taktike v kranjskem deželnem zboru. V obeh primerih so opozicijski poslanci poleg tehnične obstrukcije posegli po t. i. divji obstrukciji (hrupno motenje normalnega zasedanja, predsedujočega v parlamentu ali govorcev nasprotne strani). Opisani obstrukciji sta bili uspešni, saj so nemški poslanci v dunajskem državnem zboru dosegli odstop ministrskega predsednika grofa Badenija konec novembra 1897, slovenski katoliški poslanci pa so od junija 1902 preprečevali normalno zasedanje kranjskega deželnega zbora. Septembra 1904 jim je s predlogom, da deželni odbor ne sme sprejemati od deželne vlade dopisov, pisanih samo v nemščini, uspelo razbiti koalicijo slovenskih liberalcev in nemških veleposestnikov ter doseči odstop deželnega predsednika.