Reki Sava in Kokra sta skozi stoletja zaznamovali podobo mesta Kranja. Posebej ugodne pogoje za razvoj različnih gospodarskih panog je ponujala reka Sava, ob kateri so delovali mlini, usnjarske delavnice in barvarna. Vendar je v procesu modernizacije le peščica obratov sledila tehničnemu napredku in so prerasli v industrijska podjetja. Prispevek obravnava pomen vodne sile pri vključevanju strojne proizvodnje v prvem obdobju industrializacije. V Kranju so v prvi polovici 19. stoletja v dveh podjetjih v Lajhu ob Savi, ob pomoči parnih strojev na vodni pogon, izdelovali debele volnene odeje. V zadnji četrtini stoletja je bila pravica do izrabe vodne sile aktualna tema razprav med podjetnimi meščani. Ob mostu čez Savo je deloval velik Majdičev mlin, v katerem so za potrebe večje turbine povečali dotok vode, kar pa je ogrožalo nemoteno delovanje vodnih črpalk za preskrbo mesta. V večji industrijski obrat se je razvila tudi Pollakova usnjarna na sotočju Save in Kokre. Nova usnjarna je imela lastno elektrarno, ki deluje še danes. Po prvi svetovni vojni je novo vodstvo občine za oživitev kranjskega gospodarstva iskalo vlagatelje za nove industrijske obrate. Za delovanje tovarn je bila ključna možnost pridobivanja električne energije v neposredni bližini. Mesto je zato podprlo načrte Vinka Majdiča za preureditev nekdanjega mlina v elektrarno. Pred drugo svetovno vojno je hitro rastoča industrija v Kranju obsegala že osem večjih in srednjih tekstilnih tovarn, dve čevljarni, tovarno izdelkov iz gume in številne manjše delavnice. Večina obratov je bila locirana ob reki Savi, kjer je bilo središče industrijskega razvoja v teku 20. stoletja.