V prispevku obravnavamo problematiko propadajočih krajevnih vodnih virov v slovenski Istri, ki so v preteklosti zagotavljali vodo gospodinjstvom in kmetijstvu ter so predstavljali ključno dobrino za naselitev. Z modernizacijo oskrbe s pitno vodo iz javnega vodovodnega omrežja so z današnjega, antropocentričnega gledišča postali povsem nepomembni in večinoma prepuščeni propadu, opravljajo pa pomembne ekosistemske storitve, ki se jih večinoma ne zavedamo. Naselja v notranjosti slovenske Istre z veliko številnejšim prebivalstvom in predvsem veliko živine so se v preteklosti oskrbovala z vodo iz več virov v svoji okolici oziroma bližini. Nekatera so imela z zagotavljanjem dovoljšnih količin vode precejšnje težave, čeprav je bila potrošnja za današnje razmere zelo skromna in je obsegala največ nekaj 10 l vode na prebivalca dnevno. Pri tem je potrebno upoštevati, da je razpoložljivost vodnih virov v slovenski Istri pogojena s podnebjem, ki ima v poletnem obdobju malo padavin, zaradi visokih temperatur zraka in viška rastne dobe je veliko izhlapevanje in posledično odteče malo vode. To se kaže na zmanjšanju pretokov rek, presušitvi izvirov in delov strug. Kamninska zgradba slovenske Istre s prevladujočimi neprepustnimi flišnimi kamninami pa ne omogoča nastanka večjih zalog podzemne vode. Tradicionalna oskrba z vodo v slovenski Istri je bila zasnovana na rabi različnih vodnih virov, odvisno od njihove dostopnosti. Kjer so bila naselja v bližini vodnih tokov in izvirov, so osnovo predstavljali zajemi le teh, drugod so kopali vodnjake za dostop do podzemne vode in gradili rezervoarje za zbiranje padavinske vode, ki jih domačini imenujejo štirne. Z odseljevanjem mladih se je število prebivalcev na podeželju zelo zmanjšalo, z zaposlitvami pa se je zmanjšal tudi pomen kmetijstva, ki je bilo pretežno usmerjeno v živinorejo, in potrebe po vodi so se zmanjšale. Raba nekaterih vodnih virov je bila zato opuščena še pred izgradnjo javnega vodovoda. V letih 1975−1984 je potekala gradnja tako imenovanega višinskega vodovoda in do leta 1984 je imelo priključke s pitno vodo iz Rižanskega vodovoda Koper že nad 70 % prebivalcev. Številna manjša naselja v notranjosti slovenske Istre so bila priključena šele v devetdesetih letih 20. stoletja, ali celo po letu 2000. Po letu 2008 smo s študenti Fakultete za humanistične študije opravili več popisov in evidentirali nad 150 krajevnih vodnih virov. Analizirali smo popisane lastnosti in ugotovili, da je manj kot polovica vodnih virov še ohranjenih, ostali so propadajoči, ali se jih spomnijo le domačini. Po pričakovanju se je več vodnih virov ohranilo v naseljih, ki so bila kasneje priključena na Rižanski vodovod in so vodni viri bili še ne dolgo tega v uporabi ter vodni viri v naseljih ali njihovi bližini, ki so lahko dostopni. K vzdrževanju so pomembno prispevali zgrajeni objekti za zajem in uporabo vode, kot so obzidani in pokriti vodnjaki, rezervoarji z izlivom, s koritom za napajanje, periščem itn., ter občasna uporaba vode, predvsem za zalivanje. Krajevne vodne vire domačini pogosto dojemajo kot »nekaj, kar je od nekdaj del njihovega okolja«, za obiskovalce pa so lahko zanimiv in privlačen element pokrajine ter imajo izobraževalni pomen (npr. vodne učne poti). Kali ali puči so najbolj pogosta naravna vrednota v slovenski Istri, predvsem pa so dragoceni za različna živa bitja in nadomeščajo uničena življenjska okolja mokrišč. V sušnih vročih poletjih so vir vode za divjad in blažijo vročinski stres. Glede na to, da se slovenska Istra poleti pogosto sooča s pomanjkanjem vode in je velika potreba po vodi za zalivanje oziroma namakanje, bi lahko ohranjeni in vzdrževani krajevni vodni viri prispevali tudi del prepotrebne vode. Krajevni vodni viri torej izvajajo različne ekosistemske storitve, katerih pomena se premalo zavedamo, in zato ne poskrbimo za njihovo vzdrževanje.