Antropogena Šaleška jezera (Škalsko, Velenjsko, Družmirsko), ki so nastala kot posledica izkoriščanja naravnih virov, premoga lignita v Velenjski kotlini, so poseben tip umetnih jezer. Nastala so zaradi ugrezanja nad opuščenimi deli od leta 1875 obratujočega Premogovnika Velenje. Tam, kjer so danes jezera, so delno ali v celoti izginila podeželska naselja in zaselki (Škale, Družmirje, Preloge …). Na potopljena naselja spominjajo današnja imena jezer. Zaradi rudarjenja se je nekdanja rečna pokrajina spremenila v jezersko. Zaradi še delujočega premogovnika predstavljajo Šaleška jezera rastočo jezersko površino. Kot vodni vir imajo tudi umetno nastala jezera kot stoječe površinske vode za naravo in človeka velik pomen. Vplivajo na lokalne podnebne razmere ter s primerno ureditvijo in upravljanjem doprinašajo k oblikovanju sekundarnih biotopov, torej večji pestrosti rastlinskih in živalskih vrst. Predstavljajo tudi razvojno priložnost za turistične in športno-rekreativne dejavnosti. Hkrati zaradi manjše samočistilne sposobnosti glede na tekoče vode in naravna jezera predstavljajo izjemno občutljivo jezersko pokrajino. Prispevek bo na eni strani pokazal na negativne učinke človekovega delovanja na okolje. Po drugi strani pa bo izpostavil pomen prepoznanja degradiranosti okolja ter primernega pristopa in naslavljanja problematike za preoblikovanje nekoč kritičnih ekoloških žarišč v danost in potencial za razvoj. V Velenjski kotlini sta v okviru intenzivne industrializacije po 2. svetovni vojni rudarjenje in energetika pomembno vplivala na degradacijo naravnega in socialnega okolja. Prvo s preoblikovanjem funkcijske podobe pokrajine (nastanek ugrezninskih jezer) in druga z neposrednim onesnaževanjem zraka in s posrednimi učinki na gozdno vegetacijo.