Kotlina Ljubljanskega barja obsega 163,3 km² oziroma 16.327 ha zemljišč, v katera so zelo različni oblastniki, od druge polovice 18. stoletja in najmanj do konca 60. let 20. stoletja, torej skoraj dvesto let, investirali nemajhno upanje. Najprej so računali, da bo Barje z osuševanjem postalo ena najbogatejših žitnic habsburške monarhije, zaradi nezadovoljivih rezultatov so po drugi svetovni vojni pričakovanja nekoliko znižali, Barje naj bi poslej, po uspešnih melioracijah in arondacijah, zalagalo ljubljanski živilski trg z zadostnimi količinami sveže zelenjave, mesa in mleka. Ne glede na napore, vključno z resnimi pedološkimi raziskavami in investicijami, ki so postajale obilnejše od druge polovice 50. let dalje, je geograf Avguštin Lah na začetku 60. let ugotavljal, da je Ljubljansko barje kljub osuševanju vse manj kmetijsko. Od tega časa naprej so družbena kmetijska posestva na Barju pestile težave z rentabilnostjo, izhodiščno pestrost kmetijske proizvodnje je od 70. let dalje vse bolj omejevala skoncentriranost na pašno živinorejo. V 80. letih je dokončno postalo jasno, da stroški celovite prenove jarkov in odvodnih kanalov (300 km) ne odtehtajo ekonomskih koristi, in takrat so mnoge predele Barja prerasle plevnate goščave, razrasla se je govedu smrtno nevarna močvirna preslica. V prispevku obravnavam prvih dvajset let po drugi svetovni vojni, obdobje, v katerem se izmenjujeta pretirani in zmerni optimizem pri ukrotitvi močvirnatega sveta južno od Ljubljane. Nove oblasti so kot povsod drugod stavile na kmetijske zadruge, državna/mestna in kasneje družbena kmetijska podjetja, ki so jih pričeli ustanavljati leta 1946. Usodna je bila nadomestitev Glavnega odbora za obdelovanje Ljubljanskega barja z vodno zadrugo (1948).