Izgradnja in odpiranje vodovodov velja za enega najpomembnejših projektov pri modernizaciji določenega naselja ali regije in kazalec njihovega napredka. Ker je oskrba z vodo problem, ki ga človek razrešuje skozi celotno zgodovino, jo je mogoče spremljati in proučevati v različnih političnih in socialnih kontekstih. Ob tem se izkaže, da se je skozi čas spreminjal javni diskurz, povezan z oskrbo z vodo. Četudi je prepričanje, da je napeljevanje vodovodov pozitiven pojav, ostalo ves čas prisotno, se je skozi čas spreminjalo stališče o tem, kdo je najbolj zaslužen za izvedbo takega projekta in komu se je treba zahvaliti za modernizacijski korak. Ta stališča so bila še najjasneje izražena na svečanostih ob odprtju vodovodov. Obdobje Avstro-Ogrske je v času vsesplošne urbanizacije, industrializacije in modernizacije mest postreglo z odprtjem številnih novih mestnih in regionalnih vodovodov. Zasluge za izgradnjo vodovodov je družba pripisovala predvsem posameznikom, ki so se zanje zavzemali, pri čemer je šlo predvsem za mestne ali deželne politike. Ivan Hribar denimo še danes velja za očeta ljubljanskega vodovoda. Prav tako so imeli izgradnje in odpiranja vodovodov izrazito patriotsko noto. Več vodovodov so odprli ob obletnicah vladavine cesarja Franca Jožefa in se mu v slavnostnih govorih ter na nekaterih spomenikih, ki so jih sočasno odkrivali, zahvaljevali za pomoč in podporo. Podobno so bili izpostavljeni posamezni dobrotniki, ki so z lastnimi sredstvi pomembno prispevali k izgradnji. Najvidnejši je primer Josipine Hočevar, ki so ji v zahvalo za financiranje vodovoda v Radovljici postavili spomenik. Podobnemu slavljenju individualnih politikov in dobrotnikov je mogoče slediti tudi v obdobju monarhične Jugoslavije.