Prispevek obravnava pomen Ljubljanskega barja za gospodarski razvoj. Potencial in ideja o spremembi tega območja v plodno žitnico sta se začela pojavljati že tekom 18. stoletja. V ta čas segajo prvi poskusi izsuševanja območja, velik pomen je imela regulacija Ljubljanice. Večinoma so prvi poskusi ostali bolj ali manj neuspešni in je problematika Ljubljanskega barja večkrat prihajala v središče pozornosti. Do novega, bolje intenzivnega obdobja je prišlo sredi 19. stoletja z ustanovitvijo Glavnega odbora za delovanje Ljubljanskega barja. Odbor se je ukvarjal s procesom izsuševanja barja in prilagajanjem tega območja za intenzivnejše kmetovanje. Ljubljansko barje je bilo pomembno tudi za mesto Ljubljana, kasneje tudi za Dravsko banovino. Prizadevanja so vključevala različne postopke kot so melioracija oziroma regulacija in izsuševanje, vodno gradnjo, preskrbo z vodo, regulacijo poplavnih površin in izgradnjo prometne infrastrukture. Pomembno vlogo pri financiranju teh zahtevnih projektov so imele finančne inštitucije, predvsem Kranjska hranilnica in Mestna hranilnica ljubljanska v času Avstro-Ogrske in tekom dvajsetih let 20. stoletja. Dravska banovina se je do začetka druge svetovne vojne intenzivno ukvarjala s problematiko Ljubljanskega barja. Finančno podporo je dobivala od Hranilnice Dravske banovine, ki je ponujala posebna, tako imenovana, melioracijska posojila. Poleg gospodarskega potenciala ter načina financiranja projektov se članek ukvarja z vprašanji, ki naslavljajo zgodovino okoljske problematike. Ljubljansko barje predstavlja eno najbolj spremenjenih območij, ne samo v ljubljanski okolici, ampak tudi v širšem prostoru. Prispevek obravnava tudi proces človeškega posredovanja v naravo, ki je imelo dolgoročne posledice.