Prispevek se bo ukvarjal s problematiko izkoriščanja vodnih virov v porečju Soče in njenih pritokov po prvi svetovni vojni, ko je bilo omenjeno ozemlje priključeno Kraljevini Italiji. Osredotočal se bo zlasti na položaj manjših zasebnih obratov: mlinov, žag, kovačij, manjših hidroelektrarn in drugih mehaničnih obratov, ki so za svoje obratovanje izkoriščali vodno silo. Ti so večinoma obstajali že pred prvo svetovno vojno, po formalni priključitvi ozemlja Italiji in uveljavitvi italijanske zakonodaje iz področja javnih del in obnove v vojni poškodovane infrastrukture, pa so bili lastniki prisiljeni zaprositi za priznanje pravice do izrabe javnih voda, pri čemer so v formalni prošnji morali dokazati obstoj pravice do izrabe vodnega vira v preteklosti (z dokumenti ali s prisego prič pred notarjem) ter priložiti natančne tehnične elaborate in gradbene načrte, kar je zlasti lastnikom malih obratov predstavljalo izjemno velik strošek. Velika večina ugodno rešenih prošenj dokazuje, da fašistična oblast zasebne podjetniške iniciativne ni ovirala oz. je v njej videla pomemben korak k samooskrbnosti, da pa je pri odločanju upoštevala tudi rasno, politično in ideološko ozadje vlagatelja ter je nosilcem koncesij naložila plačevanje vodne dajatve, ki je bila za mnoge novost in pogosto tudi preveliko breme, zaradi česar so se odločali za vrnitev že prejete koncesije. Več težav so imeli le tisti lastniki vodnih obratov, ki so se nahajali znotraj interesnega območja velikih italijanskih elektriških družb, ki so projektirale in gradile velike hidroelektrarne, pri čemer je javni interes prevladal nad že podeljeno pravico zasebniku. Na podlagi arhivskega gradiva, ki nudi pregled danes večinoma uničene tehnične dediščine, bo predstavljena vrsta obratov, od »primitivnih in usmiljenja vrednih«, kot so nekatere označili italijanski uradniki, do pravih elektriških družb, ki so na podlagi domačega kapitala poskušale osnovati obrate večjih zmogljivosti, posebna pozornost pa bo posvečena tudi okoljevarstvenim zahtevam, kot so zagotavljanje minimalnega vodnega pretoka, ukrepov za zaščito vodnih organizmov in zaščito brežin, ki so jih zasebni investitorji morali izpolniti.