Loško ozemlje obsega porečje Sore, ki je s Škofjeloškim hribovjem razdeljeno na Poljanščico in Selščico. Na območju Škofje Loke se je v gospodarske namene izkoriščalo zlasti vodno silo Selške Sore, ki izvira v Selški dolini, nad vasjo Sorica. Po globoki strugi priteka Selška Sora v Škofjo Loko, kjer je med pomembnejšimi gospodarskimi panogami bilo razširjeno mlinarstvo. Na omembe mlinov v 12. stoletju opozori že Pavle Blaznik v delu Škofja Loka in Loško gospostvo. Vodni mlini se omenjajo zlasti ob Selški Sori. Število objektov se je skozi stoletja spreminjalo in tako naj bi v 19. stoletju na celotnem Loškem ozemlju delovalo 88 mlinov. Največ mlinov se je nahajalo na predelu Škofje Loke, imenovanem Studenec ter na mestu, kjer je svoje prostore našla prva škofjeloška tovarna. Z začetkom postopne urbanizacije mest ob koncu 19. stoletja ter s tem povezanimi spremembami v načinu življenja mestnega prebivalstva v 19. in 20. stoletju, se je v Škofji Loki že pred prvo svetovno vojno začel kazati propad mlinarske dejavnosti. Industrializacija je v Avstro-Ogrski monarhiji nov zagon dobila v zadnjih desetletjih 19. stoletja in začetku 20. stoletja. Prvi industrijski obrat, nameščen v prostorih ob Selški Sori, je Škofja Loka prejela leta 1871. To je bila tovarna sukna in prešitih odej, imenovana Alois Krenner Kotzenfabrik. Ob industrijskem poslopju sta se sprva nahajali dve vodni kolesi. Z letom 1889 ju lastnik tovarne Alojz Krenner nadomesti z vertikalno Girardijevo turbino, ki je za delovanje izkoriščala vodno moč Selške Sore. Štiri leta zatem Krenner postavi še generator za enosmerni tok. Tovarna je s tem začela proizvajati električno energijo, na katero se navezuje v letu 1894 sklenjena pogodba med Alojzem Krennerjem in Občino Škofja Loka. Presežek električne energije je bil s pogodbo od leta 1894 dalje namenjen javni mestni razsvetljavi.