Za razliko od držav realnega socializma je bilo v Sloveniji v obdobju samoupravnega socializma zelo močno naravovarstveno in okoljevarstveno gibanje. Protestno okoljsko delovanje je doseglo vrhunec v osemdesetih letih 20. stoletja (npr. javni in strokovni protesti na onesnaženost belokranjske Krupe s PCB, na načrte gradnje hidroelektrarne na Muri, odzivi na jedrsko nesrečo v Černobilu, protesti zaradi onesnaževanja Šaleške doline in poskusov odlaganja radioaktivnih odpadkov, javni in strokovni odzivi na propadanje gozdov in onesnaževanje vodnih virov itn.). V zadnjem obdobju pred osamosvojitvijo je okoljsko delovanje prestopilo tudi na politično polje. Leta 1989 je prišlo do ustanovitve politične stranke Zeleni Slovenije, ki je po volilnem uspehu aprila 1990 (okoli 9 % vseh poslancev) bila parlamentarno takrat najmočnejša zelena politična stranka v Evropi. Sodobno okoljsko polje Slovenije označuje močna okoljevarstvena in naravovarstvena stranica (gibanja ter organizacije na državni in lokalni ravni) ter hkrati šibka zelena politična stranica.