Ob koncu druge svetovne vojne in neposredno po njej je Josif V. Stalin z Edvardom Kardeljem (1944) in Borisom Kidričem (1946) načel vprašanje slovenskih intelektualcev; videl jih je kot homogeno socialno skupino, kakršna je bila do oblikovanja sovjetskega režima inteligenca v Rusiji, in menil, da je problematična ter za komuniste koristna predvsem v času boja za patriotske cilje. Kaže, da je težavo videl predvsem zaradi razmer v Italiji, s katero se je Jugoslavija zapletla v spore pri mejnem vprašanju. Kardelj je pozneje kljub kritiki J. V. Stalina menil, da je problem, na katerega ga je opozoril sovjetski voditelj, zares obstajal.