Panel združuje izbrane politične in ekonomske krize: dva kmečka upora (1573 in 1713) in stečaje (1868–1941). Med kmečkimi upori na Slovenskem sta bila v zadnjih desetletjih novih osvetlitev deležna le dva večja, v letih 1515 in 1713. Na podlagi virov iz druge polovice 16. stoletja je mogoče razumeti razlog za zatrtje upora leta 1573 v le 13 dneh ter vlogo štajerskih deželnih oblasti in deželnega kneza med uporom in po njem. S tem uporom je mogoče povezati začetke poštne zveze Gradec–Maribor–Ljubljana. Na podlagi virov o uporu leta 1713 pa je mogoča pravna definicija upora proti vladarju, na podlagi katere so izrekali kazni upornikom, pa tudi rekonstrukcija interesov in taktik deželnega plemstva na Goriškem in Kranjskem pri ustvarjanju specifičnih (ne nujno pozneje potrjenih) podob upora. Tretji referat analizira stečaje na Slovenskem (1868– 1941), s poudarkom na odnosu javnosti do stečajev, dolžnikov in insolventnosti. Slovenci so bili v proučevanem obdobju negativno nastrojeni do teh pojavov, saj so, podobno kot drugod po Evropi, stečaj enačili s prevaro; širših kriznih gospodarskih razmer običajno niso dojemali kot opravičljiv vzrok za zlom. Sledile so kazni in stigma, stečaji so postali eno od bojišč nemško-slovenskih nacionalnih bojev.