Za obdobje od srede 16. do začetka 19. stoletja sta za Istro pod beneško nadoblastjo značilna
stagnacija in upad gospodarskega razvoja. Eden od vzrokov za takšno stanje je bil dvig
tržaškega in deloma reškega pristanišča. Posledica je bila, da so se tradicionalne trgovske
poti, ki so vodile iz kontinentalnega zaledja v beneško Istro, preusmerile v habsburški
pristanišči. Poleg neugodnih demografskih dejavnikov je bila za takšno stanje istrskega
gospodarstva v nemajhni meri odgovorna tudi beneška davčna politika. Ne le da so morali vsi
izdelki, namenjeni prekomorskemu trgovanju, najprej v Benetke, kjer so se plačevali razni
daci, ampak je nenasitna državna blagajna od srede 17. stoletja nalagala vse višje davke na
skoraj vse proizvode, ki so prinašali kakršenkoli dohodek. Obdavčila pa je tudi pridelke za
domačo uporabo. Pri tem so jo zvesto posnemale lokalne oblasti. Odziv na te ukrepe je bil pri
prebivalstvu pričakovan. Še bolj se je razvilo tihotapstvo, ki ga ni mogla zajeziti nobena še
tako ustrahovalna kazenska politika.